Ustvarjanje umetniškega presežka in njegovo (ne)razumevanje v družbi

Najbrž gre iskati razloge za nerodno ločevanje vrhunske umetnosti od ljubiteljske v naši zgodovini; jasno je, da se skozi stoletja razvoja vrtimo v – bolj ali manj – istih spiralah: od kmetov, hlapcev … pa vse do nekritičnih potrošnikov v (po Vesni Vuk Godina) neoneokolonializmu, ki je neke vrste »tip odvisnosti postsocialističnega zaledja od kapitalskih centrov.« Tukaj dejansko govorimo o odvisnosti majhnih držav (tudi naše) od večjih, kapitalsko in politično močnejših velesil. Vuk Godina je mnenja, da se vse to dogaja zaradi želje ljudi po »uvozu« zahodnega tipa kapitalizma v našo družbo in napačnem razumevanju tega procesa. Toda ni bistveno ali se z njo do potankosti strinjamo, pač pa je pomembno razumeti družbeno-gospodarsko vlogo Slovencev v svetu; naša mentaliteta je namreč – zgodovinsko gledano – pogojena z našo majhnostjo in odvisnostjo (od graščakov pa vse do trgovskih multinacionalk). Slovenija pač ni (in nikoli ni bila) epicenter kulturne moči; smo zgolj periferija, ki jo lahko mirno potisnemo na obrobje kulturno-umetniškega zemljevida. Še tisti redki kvalitetni umetniki in kreativci so le stežka prisopihali v umetniške kroge svetovnega formata. »Gre za to, da je Slovenija kot država geopolitično neaktualna,« in očitno je, da se to še kako občuti. A kaj vse to pomeni za umetnost?
Za razvoj kreativnosti je pomembna izobraženost, splošna razgledanost in – kar je morebiti še najpomembneje – neodvisnost. In tukaj imam v mislih predvsem neodvisnost kot nekaj širšega, splošnega: neodvisnost kot način razmišljanja, neodvisnost kot proces gradnje družbene samozavesti, neodvisnost kot jedro človekove ustvarjalnosti. Tega Slovenci (skoraj) nikoli nismo imeli, zato se amaterizem pogosto zamenjuje z vrhunsko umetnostjo. Enostavno nimamo dovolj velik spekter splošne razgledanosti in uvida v kulturo. Nismo dovolj samokritični. Manjka nam sposobnost »razbijanja vzorcev« ; tudi Albert Einstein nikoli ne bi prišel do svojih odkritij, če ne bi izstopil iz družbeno zastavljene kletke, se otresel pravil in vpetih vzorcev. Spoznanje relativnosti je le plod njegovega odmika od zarisane stvarnosti, zarisanih meja; to mu je omogočilo pomembna znanstvena spoznanja.
Pisatelj in urednik Andrej Hočevar pravi, da ga vztrajanje Slovencev pri svojem amaterizmu niti ne preseneča preveč. »Še vedno bi vsak rad bil pesnik in marsikdo bi rad bil za eno leto, dokler ne najde boljšega zapravljanja svojega časa, nekritični kritik. Nič čudnega torej, da objavljeni in uveljavljeni avtor nikakor ne čuti prevelike potrebe po nastopanju […] « A že Platon je ločil med pesnikom »obrtnikom« in tistim z »božanskim darom«. In slednji, po njegovem, vsekakor sodi v družbeno osrčje.
Ustvarjanje kvalitetne literature namreč ni ljubiteljsko pisarjenje, pač pa zahteven proces, ki od pisca zahteva poznavanje določene tematike, literarno-teoretičnega aparata, pretekle in sodobne literarne produkcije ter splošno izobraženost (predvsem na področju filozofije, sociologije, antropologije in psihologije). Odličen roman, vrhunska poezija ali izjemna kritika zahtevajo avtorjevo popolno predanost in na tone prebranega gradiva, ki – vsaj posredno – končnemu tekstu doda svoj doprinos.
In tako ni zgolj na literarnem področju; podobni, če ne povsem enaki, pomisleki se pojavljajo tudi v ostalih umetniških zvrsteh: slikarstvu, arhitekturi, glasbi … (Ne)kritična masa enostavno ne prepozna razlik med ljubiteljsko oz. »resno« dejavnostjo; skuša jo (amatersko in vrhunsko) enačiti. Jo združiti v eno. Brez tehtnega premisleka.
In razloga za to sta predvsem dva: Prvič – precenjevanje lastne kreativne produkcije in enačenje svojih del z uveljavljenimi artisti … ter drugič – nepoznavanje sodobnega (in preteklega) umetniškega ustvarjanja, s katerim se posameznik (ne)resno ukvarja. Ta nivo pa je mogoče preseči le z osveščanjem družbe, da vsak(a)
poezija/roman/kritika/slika/risba/kip/skica/načrt/skladba pa le ni vrhunska umetnost; da ima vrhunska umetnost merila in neke objektivne smernice, po kateri jo je mogoče »oceniti«, ker kar vse po vrsti pa le ni stvar – na veliko opevane, izrabljene in priljubljene – »umetniške svobode«.
A Slovenija najbrž ni edina, ki se sooča s podobno problematiko; kapitalistične države ne prenašajo/ne razumejo kulturnikov, umetnikov ... Najraje bi jih povsem zbrisali iz prostora. Vedeti je potrebno, da »kapitalistična država ne prenese prostega entuziazma, temveč ga želi vpreči v nekaj statičnega. Kako naj si drugače razlagamo absurdni porast administracije, ki kulturno sfero spreminja v birokratsko izpostavo? Če kaj, je birokracija v kulturi jasen simptom prikrite neoliberalistične težnje k uničevanju kulturnega ekosistema, je znak ljubosumja do svobode časa.« Kot da ne bi bilo jasno, da kulturniki/umetniki krojijo družbeno klimo, da kreirajo družbeno samopodobo. In duh časa ustvarja splošno prepričanje, ki se zrcali v očeh vsakega individuuma, da so literati, arhitekti, slikarji, glasbeniki … nepotrebni. Da zgolj srkajo državna sredstva in ničesar ne ponujajo v zameno. A ponujajo ravno najpomembnejše: vprašanja in odgovore o aktualnem družbeno-političnem dogajanju ter oprijemljivo strukturo k iskanju izvornega cogita. Zoran Pevec je pred časom zapisal, da ima pesništvo neverjetno moč, saj lahko ponudi povsem novo interpretacijo družbenega okolja, sveta nasploh in človeka v njem. In tako ni zgolj v literarni veji umetnosti.
Vemo, da npr. arhitektura vzpostavlja razmerje v prostoru med preteklostjo in sedanjostjo; sprehod skozi Firence ni zgolj priložnost za uporabo selfie stick-a, pač pa priložnost, da se emotivno in vizualno vrnemo v čas Renesanse. Hkrati pa arhitektura ponuja uvid v prostorsko zasnovo prihodnosti. In tukaj ne govorimo zgolj o fizičnem (stavbarskem) dojemanju prostora, pač pa o razvoju družbenega mišljenja in delovanja, ki se (zgolj) kaže v zunanji podobi.
Ne, nimamo lahke naloge. In ne, to ni tek na kratke proge … to je maraton! – družbi vcepiti razumevanje kulturno-umetniške scene, njenega delovanja in razločevanja hobi področij s (pol)profesionalizmom. Kot je zapisal Harlamov v svojem Bildungsromanu: »Umetnost mora aktivirat k naporu, ne sme kratkočasit, postati del prostočasja. Spopadat se mora s človekom, on z njo, bit mora grda, zadajat nizke udarce, vabit na skale, ne pa ponujat zavetja in rokice v oporo, pridi, sinček moj, saj te držim … Mučit ga mora in ga nagega izpostavljat. Rogat se mu mora in ga udarjat po glavi še tri dni potem in vsakič zapovrh, ko se spomni na njo. Umetnost nikakor ni klimaks, temveč antiklimaks. Je postkoitalna.«

Vesna Vuk Godina: Zablode postsocializma, str. 128, Beletrina [zbirka: Koda], Ljubljana, 2014
2 Iva Kosmos: Polja omejene svobode, str. 7, Literatura (št. 298), 2016
3 Scott Thorpe: Vsak je lahko Einstein – Kršite pravila in odkrijte svojo genialnost, str. 117 – 119, Mladinska knjiga, 2003
4 Andrej Hočevar: Izpoved razočaranega obiskovalca literarnih dogodkov [online] –
http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/izpoved-razocaranega-obiskovalca-literarnih-dogodkov/ - Spletni
portal LUD Literatura, 21.07.2016
5 Platon: Izbrani dialogi in odlomki (Fajdros in Ion), Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003
6 Barbara Pogačnik: Puščava, oaza in notranje drevo, str. 5-6, Literatura (št. 299), 2016
7 Zoran Pevec: Pesnica in pesnik – iskalca izvornega cogita ali personistična programerja, str. 5, Poetikon (št. 65-66), 2016
8 Aljoša Harlamov: Bildungsroman, str. 77, Litera, Maribor, 2009
The end of story.
Aleš Jelenko, HOTENJA 27, 2017