NOVA ARHITEKTURA ZA PRIPADNIKE USTVARJALNEGA RAZREDA
Krea(k)tivnost
Pridevnik »kreativen« danes najdemo v različnih kontekstih in z različnimi pomeni; lahko je, kot v Združenem kraljestvu in drugje, nek krovni izraz za različne panoge, ki se ukvarjajo s produkcijo intelektualne lastnine; v tej vlogi pogosto nadomešča pridevnik »kulturni«, včasih s subtilnimi, a zelo pomembnimi implikacijami. Obstaja pa tudi nek drug pomen, ki ga je razvil akademski raziskovalec regijskega razvoja in organizacijskih ved Richard Florida. Za njega naj bi kreativni delavci bili specifična oblika človeškega kapitala, ki lahko v svetu, za katerega je značilen propad industrijskega ter skrčenje storitvenega sektorja, odloča o dolgoročnem gospodarskem uspehu določene regije. Richard Florida kreativnost označi kot specifično obliko človeškega kapitala, ki lahko v svetu za katerega je značilen upad industrijskega ter krčenje storitvenega sektorja, odloča o dolgoročnem uspehu posameznih mest in regij. Le-ta se po tradicionalnih predstavah razvijajo na podlagi specifičnih krajevnih prednosti. Omenimo jih le nekaj: dostop do surovin in delovne sile, sorazmerna bližina drugih podjetij, slednjim prijazna politika, ki razvoj industrije podpira na zakonodajni ravni ter ugodnimi davčnimi politikami. Teorije, ki bazirajo na omenjenih dejstvih, so po Floridi neuporabne, ko govorimo o osupljivem gospodarskem, kulturnem in političnem razvoju sodobnih mest širom sveta. Po njegovem je tako potrebno novo dojemanje človeškega kapitala kot kreativnega kapitala. Tako v osrčje naprednih ekonomij postavlja kreativnega delavca, ki je visoko izobražen in se pri svojem delu ukvarja z inovacijami s kolikor se da širokim dometom uporabnosti. Po njegovih teorijah je tako naloga sodobnih mest privabiti to obliko človeškega kapitala. Omenjenemu dejstvu se prilagajajo tudi infrastrukturne politike, ki so prej neposredno nagovarjale velika podjetja. Danes pa se preusmerjajo v razvoj življenjskega in delovnega okolja, ki odgovarja željam in potrebam tega zelo specifičnega visoko usposobljenega delavca. Florida tako v osrčje svojih raziskav postavlja kreativnega posameznika, katerega način življenja se odraža tudi v odnosu do prostora. V preteklosti so delavci sledili velikim in uspešnim podjetjem, danes pa je ravno obratno. Inovativna podjetja, ki beležijo visoko gospodarsko rast sledijo talentu. Slednji pa sledi specifičnim življenjskim pogojem, ki naj bi mu odgovarjali. Florida je tako izoblikoval arhetipsko podobo ustvarjalca, ki naj bi pri izbiri kraja bivanja cenil odprtost, toleranco, avtohtono grajeno kulturno krajino, čisto okolje, možnosti za rekreacijo v naravi, prisotnost »boemskega« elementa, ki ga sestavljajo glasbeniki, igralci, plesalci in vizualni umetniki ter široko paleto nestandardnih doživetij in dražljajev.
Ob tem ne smemo pozabiti na kakovostno kulinarično ponudbo, pestro nočno dogajanje in možnosti za kulturno udejstvovanje. Našteti dejavniki naj bi bili pri izbiri kraja bivanja celo pomembnejši od strogo ekonomskih. Florida svoja dognanja utemeljuje s številnimi statističnimi kazalniki. Iz njih tako lahko razberemo, da obstaja pozitivna statistična korelacija med visoko gospodarsko rastjo in deležem kreativnih industrij. Obstaja pa tudi pozitivna statistična korelacija med deležem kreativnih industrij in prej naštetimi faktorji, ki določajo specifično življenjsko okolje, prilagojeno ustvarjalnim posameznikom.
(Michael C. Jumič, oddaja Oči da ne vidijo, 2014)
(Ustvarjalni) življenjski stil.
Richard Florida (2002) je v svojem delu The Rise of The Creative Class raziskoval vzpon ustvarjalnega razreda in njegov vpliv na spremembe dela, prostega časa, skupnosti in vsakdana v ZDA. V predgovoru Florida pravi: »Z 38 milijoni člani, kar je več kot 30 odstotkov delovne sile v državi, ustvarjalni razred oblikuje globoke in temeljite premike v načinu našega dela, naših vrednotah in željah ter v zgradbi naših vsakdanjih življenj (2002: ix). Zakaj je skupnosti ustvarjalcev Florida podelil ime ustvarjalni razred? Kakor pri klasifikaciji drugih razredov je tudi pri določanju ustvarjalnega razreda ključna ekonomska osnova. Florida pravi, da kakor sta moč in identiteta fevdalne aristokracije izvirala iz dednega nadzora nad zemljo in ljudmi, buržoazna pa iz njihove vloge trgovcev in lastnikov tovarn, tako identiteta ustvarjalnega razreda izhaja iz njihove vloge dobaviteljev ustvarjalnosti. Ker je ustvarjalnost gonilna sila ekonomskega razvoja, je ustvarjalni razred v smislu vpliva postal dominantni razred v družbi. Le z razumevanjem vzpona in vrednot novega razreda lahko razumemo razsežnost in dozdevno nepovezane spremembe v naši družbi ter začnemo snovati našo prihodnost bolj inteligentno (Florida 2002: ix). Avtor je v predgovoru dejal (Florida 2002: xii): »Naša naloga je zgraditi nove oblike družbene kohezivnosti primerne za novo ustvarjalno dobo – stare oblike niso učinkovite, saj ne ustrezajo več ljudem, kakršni smo postali – in tako težiti h kolektivni viziji boljše in bolj srečne prihodnosti za vsakogar.«
Potreba ekonomije po ustvarjalnosti se kaže v vzponu novega razreda, ki ga je Florida poimenoval ustvarjalni razred. Jedro tega razreda so po njegovem mnenju ljudje, ki delajo na področju znanosti in tehnike, arhitekture in oblikovanja, izobraževanja, umetnosti, glasbe in zabave, katerih ekonomska funkcija je ustvarjanje novih idej, tehnologij in/ali ustvarjalnih vsebin. Poleg jedra je del razreda tudi širša skupina ustvarjalnih strokovnjakov (ang. creative professionals) iz področij poslovanja, financ, prava, zdravstva in podobnih področij. Ti ljudje se ukvarjajo s kompleksnim reševanjem in postavljanjem problemov, ki vključuje veliko samostojne presoje in zahteva visoko raven izobrazbe ali človeškega kapitala. Za razliko od drugih razredov, so predstavniki ustvarjalnega razreda primarno plačani za ustvarjalnost in imajo zato več avtonomije in fleksibilnosti kakor drugi razredi.
Ekonomski premiki na katere je opozoril Florida vplivajo na spremembe strukture vsakdanjega življenja. Zato je avtor raziskoval vedenja in želje ustvarjalnega razreda in drugih razredov, kakor tudi ključne dejavnike, ki so določena vedenja pripeljali v ospredje. Za raziskovanje je izvajal fokus skupine z ljudmi iz različnih krajev ZDA in drugod, članov podjetij, drugih skupnosti in organizacij. Z izvajanjem fokus skupin je Florida želel ugotoviti različne dimenzije preoblikovanja oz. sprememb, ki se nanašajo na nekatere glavne kategorije človekovega življenja: delo, življenjski stil, čas in skupnost. Na vsakem izmed teh področij Florida predstavlja spremembe, ki nakazujejo vzpon ustvarjalnega etosa.
Z industrijsko revolucijo so poseben pomen dobili pogovorni izrazi »beli ovratniki« in »modri ovratniki«, ki so simbolizirali pripadnost posebni skupini delovne sile oziroma razredu. Izvor obeh besednih zvez izhaja iz predpisanih pravil oblačenja, ki jih je zahtevalo določeno delovno mesto. Vsak razred je imel (poleg simbolične barve ovratnika) svoje značilnosti, ki so definirale njegovo vlogo v podjetju in družbi. Modri ovratniki, na primer, so bili predstavniki delovnega razreda, ki so opravljali ročna, rutinska in fizična dela in bili plačani po normi ali urni postavki. Na drugi strani so beli ovratniki pretežno prejemali pavšalno mesečno plačo, njihovo delo pa ni bilo težko fizično delo, ampak največkrat pisarniška in administrativna dela. 34 Storitveni delavci kot tretji razred sicer niso imeli svoje simbolične barve ovratnikov, so pa zaradi narave dela pogosto spadali med bele ovratnike. Za razliko od belih in modrih ovratnikov, je narava dela storitvenih delavcev zajemala interakcijo s potrošnikom. Z vzponom ustvarjalnega razreda, ki ga je predstavil Florida, se poraja vprašanje, kam spada ustvarjalni razred in kakšne so značilnosti ustvarjalnega delovnega mesta? Umetniki, glasbeniki, profesorji in znanstveniki so si vedno sami določali čas dela, se oblačili v sproščena oblačila in delali v stimulativnem okolju. Teh ljudi ni bilo mogoče siliti v delo, saj so bili pravzaprav ves čas pri delu, kakor da jih spremlja tudi v prostem času. Z vzponom ustvarjalnega razreda ta način dela iz obrobja prehaja v ekonomski »mainstream«. Medtem ko delovno mesto brez ovratnikov (za razliko od modrih in belih ovratnikov) postaja vse bolj pogosto, zamenjuje tradicionalne hierarhične sisteme nadzora z novimi oblikami samoupravljanja, samostojnosti in samo-motivacije, čemur je Florida pravil mehki nadzor (ang. soft control). S tem varnost oz. gotovost zaposlitve zamenjujemo za avtonomijo zaposlitve ali dela. Za pravično kompenzacijo dela, ki ga opravimo in sposobnosti, ki jih uporabljamo, želimo možnost za lastno učenje in rast, lastno oblikovanje vsebine in obsega dela, lasten nadzor naših urnikov in časovnih razporedov ter izražanje naše identitete skozi delo, ki ga opravljamo. Po mnenju Floride so se podjetja vseh velikosti, tudi največja, začela prilagajati takšni spremembi tako, da si prizadevajo odpirati nova delovna mesta, ki so odgovorna in primerna za ustvarjalno delo.
Ekonomski premiki nedvomno vplivajo na spremembe na delovnm mestu. Z vzponom storitvenega in ustvarjalnega razreda, ki ga predstavlja Florida, se zmanjšuje vloga belih in modrih ovratnikov v podjetjih, ki so doživljali vrhunec v času industrializacije. Podjetja morajo poskrbeti za nove potrebe ustvarjalcev in zagotavljati stimulativno delovno okolje, delo brez prisile, dostopnost do delovnega okolja tudi v prostem času, odpravo tradicionalne hierarhične ureditve v podjetju, mehki nadzor z samoupravljanjem, samostojnostjo in samomotivacijo in nenazadnje odgovornost in avtonomijo pri delu. Po mnenju Floride takšno delovno mesto omogoča ustvarjanje presežkov, ki dvigujejo dodano vrednost podjetju ali organizaciji. S spremembo potreb in želja na delovnem mestu so povezane spremembe v življenjskem stilu.
V preteklosti smo se ljudje identificirali z različnimi osnovnimi socialnimi kategorijami: poklicni, delodajalski in družinski status (referent, vodja oddelka, mož, žena, oče, mati itd.). S poglobljenimi intervjuji in skupinskimi pogovori v raziskavi je Florida ugotovil, da se ljudje danes identificirajo skozi zapletene in kompleksne povezave neštetih ustvarjalnih aktivnosti. Določena oseba je hkrati pisatelj, raziskovalec, svetovalec, kolesar, plezalec, ljubitelj elektronske/etno/acid jazz glasbe, amaterski kuhar, vinarski navdušenec in domači pivovar. Ljudje zajeti v raziskavi nimajo problemov pri integraciji tako različnih interesov in osebnosti. Tovrstna sinteza je integralna za uveljavljanje edinstvene ustvarjalne identitete. Hkrati pa bolj odprti nazori o razmerju med delom in prostim časom oblikujejo vedno večjo in globljo delitev med ustvarjalnim in tradicionalnimi razredi, kjer je to razmerje mnogo bolj togo in neprilagodljivo.
Tretje preoblikovanje vsakdanjega življenja, ki ga je v svoji raziskavi zabeležil Florida, je izkrivljenost časa. Ustvarjalni ljudje so vedno izkusili in celo kultivirali nejasnost in zamegljenost časa. Florida ugotavlja, da imajo pisci, umetniki, glasbeniki, znanstveniki in izumitelji pogosto ekscentrične in neurejene urnike, delajo od doma in se navidezno zabavajo v službi. Ljudje spreminjamo organizacijo in uporabo svojega časa. Ni ključno kdaj delamo ali število ur, ki jih vložimo v delo, temveč je ključno, da je naš izkoristek časa tem višji. Vsako sekundo – na delu ali v prostem času - izkoristimo za ustvarjalne spodbude in izkustva, zato se je naše dojemanje časa povsem preoblikovalo. Stare meje, ki so določale kdaj početi kaj, izginjajo v pozabo. Tako pogosto delamo, ko imamo čas za sprostitev ter se zabavamo in sproščamo, ko bi morali delati. Takšno vedenje je posledica tega, da ustvarjalnosti ne moremo prižgati ali ugašati v vnaprej določenem času, saj je v svojem bistvu zapletena mešanica dela in zabave. Pisanje knjige, izdelovanje umetniškega dela ali razvijanje nove programske opreme zahteva dolga obdobja intenzivne koncentracije, ki jih prekinja potreba po sprostitvi, inkubaciji idej in ponovnem polnjenju z energijo. To velja tudi za oblikovanje nove marketinške kampanje ali investicijske strategije. Če ovrednotimo ugotovitve Floride, smo priča povsem novi družbeni konstrukciji časa – ne zgolj v uporabi našega časa iz dneva v dan, temveč tudi v tem, kako čas uporabljamo v toku življenja. Kariere, na primer, so danes videti prioriteta mnogih ljudi. Namesto počasnega plezanja po »korporativni lestvi« s staranjem, ljudje danes pogosto svoje najbolj intenzivno in ustvarjalno delo opravljajo v mlajših letih, ko sta njihov potencial za napredovanje in fizična energija na vrhuncu.
Florida je pojasnjeval, da so se ustvarjalci vedno usmerjali v različne vrste skupnosti. Takšne skupnosti skrbijo za spodbudo, raznolikost in bogatost izkustev, ki predstavljajo vir ustvarjalnosti. Ustvarjalne skupnosti ustrezajo pomembnim kriterijem ustvarjalcev: so prostor, ki omogoča okrepitev in odziv na lastno identiteto ustvarjalcev, omogočajo opravljanje vrste del, ki jih ustvarjalci sami izberejo in omogočajo takojšen dostop do široke vrste dodatkov in izboljšav življenjskega stila. V prostoru tesnih in sklenjenih urbanih naselij preteklosti ali odtujenih in generičnih predmestij, ustvarjalci danes preferirajo skupnosti, ki imajo drugačen karakter. Te skupnosti označujejo nestalni oz. začasni odnosi in sproščeno vzdušje, ki nam omogoča skoraj anonimno življenje kot ga želimo, bolj kot tisto, ki nam je vsiljeno. Poleg tega pa je avtor dodal, da je ključ do razumevanja vseh teh premikov v opažanju sprememb v globalem smislu. Preobrazba predstavlja premik h ekonomskemu in socialnemu sistemu, ki temelji na človeški ustvarjalnosti. Večina ljudi ne bi nikoli pričakovala, da takšne spremembe v naših okusih, željah in potrebah za delo, življenjski stil in skupnost vodijo tako osnovne ekonomske spremembe dodaja Florida.
(Apohal, 2007)
Arhitekturni koncept: CO x (living / working / playing) + PUBLIC
Rezultate raziskav in teorijo o ustvarjalnem razredu Richarda Floride so prevzeli mladi širom sveta, med katerimi najdemo tudi mlade arhitekte. Na številnih arhitekturnih natečajih, v organizaciji Bee Breeders Architectural Competition Organiser (po novem: Buildner Architecture Competitions), so mladi arhitekti teoretično podstat Floride nadgradili v domiselne arhitekturne rešitve. Poiskali so rešitve za celostno bivanje mladih (ustvarjalnih) ljudi, ki so na začetku kariernih poti. Bistvo nove arhitekture je v združevanju glavnih kategorij človekovega življenja (delo, življenjski stil, (prosti) čas, skupnost, bivanje) na enem mestu, s čimer se občutno znižajo življenjski stroški. Posledica nizkih življenjskih stroškov je prihranek časa, ki ga ustvarjalni ljudje praviloma porabijo za: raziskovanje, inoviranje, pridobivanje novih veščin, učenju, razvijanje novih kompetenc, osebno rast itd. Sobivanje (co-living), sodelo (co-working), življenje v (kreativnih) skupnostih, integracija javnih storitev in vključevanje javnega življenja so elementi nove arhitekture, ki nagovarja mlade inovativne ljudi. Nova arhitektura predstavlja alternativo življenju v sodobnih mestih.
Sodobna mesta imajo namreč eno veliko pomanjkljivost. Razdeljena so na posamezne cone oziroma območja (industrija, poslovne četrti, trgovska območja, stanovanjski predeli, športni parki, območja za izobraževanje, kulturna središča, zdravstveni centri itd.). Prebivalec mesta mora za normalno življenje v določenih časovnih intervalih obiskati vse omenjene predele, nekatere tudi po večkrat na dan. Slednje je povezano z premagovanjem večjih razdalj in s tem veliko porabo časa. Življenje v večjih mestih je za večino ljudi zreducirano na delo in opravljanje nujnih življenjskih opravkov. Meščanom tako primanjkuje časa za druženje, počitek in za dejavnosti, ki prispevajo k večji kakovosti življenja. Način življenja v velikih mestih tako postaja enoličen, povsem predvidljiv strogo reguliran, determiniran in rigiden.
Mladi se temu upirajo in kreativni posamezniki iz njihovih vrst iščejo rešitve za nastali problem. Nekaj odgovorov za opisani problem lahko najdemo med mladimi arhitekti, ki ustvarjajo ideje o hibridni arhitekturi. Poimenovali bi jo lahko »mesta v malem« ali »mesta v mestu«. Pri tem gre za oblikovanje posameznih stavb ali manjših urbanih območij, ki omogočajo posamezniku karseda celostno, cenovno ugodno in fleksibilno življenje. Za omenjeno arhitekturo je značilno hitro in skoraj neopazno prehajanje med različnimi življenjskimi vidiki (bivanje, delo, prostočasne dejavnosti). Tovrstna arhitektura postaja vse bolj realno izvedljiva, saj digitalne tehnologije in družbene spremembe po Covid pandemiji omogočajo delo od doma oziroma delo na daljavo.
Arhitekturni koncept: CO x (living / working / playing) + PUBLIC
Portfolio z naslovom Work in progress je zmagovito delo natečaja: Buildner's Architecture Portfolio Competition Edition#1, katerega avtor je Samuel Bager iz Kolumbije. Del nagrajenega portfolia je projekt 33 Thomas/Re-wrapped in je lep primer arhitekture za mlade (ustvarjalne) ljudi. Avtor je obstoječo, 170 metrov visoko stolpnico imenovano: 33 Thomas Street (prej AT&T Long Lines Building) preuredil v stičišče za mlade ustvarjalce in jo hkrati odprl za javnost. Nebotičnik se nahaja v New Yorku na spodnjem Manhattnu. Stavba je zasnovana v brutalističnem slogu in je bila dograjena leta 1975. Ima 30 nadstropij brez oken, zato deluje kot nekakšna granitna skulptura v urbanem prostoru. V njej se je nahajala telefonska centrala. Ker stavba ne služi več prvotnemu namenu, se je mladi arhitekt lotil arhitekturnega izziva in je nebotičnik spremenil v multi funkcijski prostor, ki je pravo stičišče inovativnosti, kulture in podjetništva. To je napravil tako, da je najprej zgradbi odvzel monolitni granitni fasadni plašč in dodal vertikalne komunikacije na ožjih stranicah. Nato je nebotičnik odel z sodobno večslojno, transparentno, prosojno, s terasami polno fasadno opno. Slednja deluje kot nekakšen prt, ki ovija skeletno konstrukcijo in spušča naravno svetlobo v osrčje objekta. Na zunanje dele etaž je umestil cenovno dostopna stanovanja, ki jih povezuje z krožnim hodnikom. Znotraj slednjega se nahajajo skupni prostori, ki se skozi etažnost spreminjajo. To so: co- working prostori, pisarne, knjižnica, razstavišče, prostori za druženje, kuhinja, restavracija itd.
V pritličju je kavarna in večnamenski prostori namenjeni stanovalcem. Nad pritličjem se nahaja dvorana za kulturne in družabne prireditve. V sredini stolpnice se nahaja vmesna vrtna terasa, malo pod vrhom zgradbe je pozicionirana večnamenska športna dvorana. Streha objekta je rezervirana za park z bazenom. Skupni prostori niso namenjeni zgolj stanovalcem, ampak so odprti tudi za javnost. V posameznih etažah ima zelo pomembno vlogo krožni hodnik, saj omogoča nadzorovano prepletanje zasebnih (stanovanjskih) predelov z javnimi. Programska zasnova celotnega nebotičnika omogoča učinkovito prepletanje različnih aspektov posameznikovega življenja in le-te je mogoče v zelo kratkem času spreminjati. Uporabnik stavbe lahko domuje v kompleksu, v nekaj minutah je lahko na svojem delovnem mestu, s prijatelji na kavi v parku, na rekreaciji, na ogledu filma ali ima poslovno srečanje. S tem je kreativnim ljudem omogočeno, da si sami, glede na lastne interese strukturirajo svoj vsakdanjik. Ker jim je na ta način prihranjenega veliko časa, je lahko njihovo življenje veliko bolj polno. Dodajmo še to, učinkovit preplet javnih in zasebnih vsebin spodbuja ne le družabne ampak tudi poslovne odnose med obiskovalci in stanovalci. Arhitekturo nebotičnika lahko upravičeno označimo za »mesto v malem ali nekoliko drugače »mesto v mestu«. Predstavljeni idejni arhitekturni projekt je lep primer arhitekture, ki smo jo označili z formulo: CO x (living, working, playing) + PUBLIC.
Vir: