UMETNOST, REALNOST IN ČUTNOST

Umetnikovi pigmenti imajo tako kot tiskarjeva črnila poleg ustvarjalne tudi veliko drugih koristi. Ustvarjalci reklam, ilustratorji, portretisti, stilisti in dekoraterji, vsi ti uporabljajo plastične in slikovne mehanizme umetnika. In vendar se njihova poglavitna naloga, smoter in funkcija razlikujejo od ustvarjanja umetnosti. Naloga ustvarjalca reklam je, da poveča všečnost tržnega blaga. Ilustrator se pri opisovanju prostorov ali dejstev in pri poročanju o dogodkih kosa s pisano besedo. Portretist mora laskati svojemu zavetniku, stilist in dekorater pa okrašujeta svojo figuro, dodelujeta malenkosti in lepšata njene lastnosti. Lahko da gre za podobnost z zunanjim videzom umetnosti. Toda bistveno razmerje ni v tem primeru nič tesnejše od razmerja med skladbo za čestitke, recepti ali reklamnimi kopijami in storitvami pesnikov, četudi v obeh primerih uporabljamo identične fraze in skladnjo.
Zamenjevanje umetnosti s tistim, kar zgolj spominja nanjo, je nedvomno enako večno kot prizadevanje za razlikovanje med obema. Slikar in pesnik sta vedno trpela zaradi neprijetnih posledic, ki sledijo iz tega. Vendar je pri slikarju mogoče najti element, ki to zmešnjavo še poslabša in ki se ji pesnik razmeroma zlahka izogne. Ta element je dvoumnost same besede umetnost, ki jo legitimno apliciramo na vse možne veščine. Tako poznamo umetnost ljubezni, umetnost vojskovanja kakor tudi umetnost kuhanja. Toda v vsakdanji rabi opisuje posebno veščino ravnanja s plastičnim materialom v slikovne in dekorativne namene. Medtem ko poročevalca redko pomešamo s pesnikom, pa ilustratorja, dekoraterja in nepreštevne druge – že navedene in nenavedene – primerno naslavljamo kot umetnike. Tudi soboslikar in klobučar, katerih zaslužek je razmeroma visok, sta deležna tega naziva.
Ta splošna udeleženost v Trojici črte, oblike in barve je ustanovila mešano bratovščino, ki sicer krepi spoštovanje do veščin, vendar vse preveč spodbuja nerazumevanje umetnosti. Veščina sama je namreč le ročna spretnost. Pri umetnini ne merimo razsežnosti veščine, ampak se imamo za srečne, če jo lahko pri osredotočanju na rezultat odmislimo. Med tistimi, ki dekorirajo banke in hotele, boste našli mnoge, ki znajo posnemati manire katerega koli mojstra, živega ali umrlega, veliko bolje, kot bi znal mojster posnemati samega sebe. Toda njegove duše ne poznajo nič bolj kot svoje lastne. Vsi vemo, kako malo veščina pomaga, kako neučinkovita je njena spretnost pri zapolnjevanju manka pristne umetniške motivacije. »Več je manj,« se v navezavi na ta problem glasi slavna ocena Roberta Browninga, ki je primerjal nepopolnost Rafaelove umetnosti z brezhibnostjo Del Sarta. »Prej bi dejal, da je težje izboljšati duha mojstra, ki naredi takšne napake, kot popraviti delo, ki ga je pokvaril,« je zapisal Leonardo. Giotto in Goya nista pokazala pol toliko veščine kot Coreggio ali Sargent, kar se tiče kompleksnosti dela ali očitne virtuoznosti njegove izvršitve. Umetnik mora obvladovati posebne veščine, da doseže določen namen. Če jih obvlada več, smo lahko veseli, da jih ne poznamo, saj bi razkritje tega presežka pokvarilo njegovo umetnost. Lahko ste prepričani, da umetnik, čigar metoda je zmedena, ne izdaja toliko tehnične pomanjkljivosti kot neskladnost namenov.
Ta kratka izjava nikakor ne more izčrpati obravnave veščine. Vprašanje, kaj vzpostavlja veščino in kaj ne, razlike med površinsko in izrazno veščino in fascinantno razmerje med metodo in pojmom bomo obravnavali na drugem mestu. Lažje se ga bomo lotili, ko bomo dodatno pojasnili smoter umetnosti, s katerim je njena metoda neločljivo povezana. Naš namen v tem trenutku je pokazati, kako kratek domet ima veščina in do kakšnih razsežnosti se nekdo lahko moti, če umetnost dojema prek običajne podobnosti z veščino.
Če naj razumemo bodisi umetnost bodisi reklamno umetnost, moramo prodreti v duha ustvarjalca. Vsako postavljanje vzporednic ali razporejanje, ki koristi razumevanju teh form, mora zavreči sorodnost materiala in metode in namesto tega poiskati motiv in namen storitve. Tudi strokovni žargon posredno namiguje na to razliko, ko začrta cikcakasto ločnico med »lepo« in »uporabno« umetnostjo.
S stališča duha in smotra se od umetnika najbolj razlikujejo tisti, ki razpolagajo z njegovimi sredstvi. Umetnost ustvarjalca reklam lahko razumemo le s preučevanjem duha prodajalca. Cilj obeh je prodati izdelek s pretiravanjem o njegovi vrednosti in zakrivanjem pomanjkljivosti. Ilustrator bo sorodno dušo našel v časopisnem poročevalcu ali fotografu za tabloide. Pristnost njegovih opisov bo odvisna od tega, kaj se zdi resnično njegovemu delodajalcu. Modni portretist je še najbližje uglajenim laskačem, katerih hinavščina je lestev, ki vodi k materialnemu uspehu. Človek, ki je slike zasnoval tako, da pristajajo zofi, ter dekorater in stilist imajo enake interese kot slaščičar, čigar vloga je začiniti razkošje s čutnimi užitki.
Nimamo namena ne moralizirati ne postavljati moralne lestvice za umetnost. Vsakemu njegovo delo in naj mu gre dobro od rok in naj si prisluži nagrado, ki jo ima najbolj v čislih.
Če bi radi osvetlili aktivnosti umetnika, moramo, če hočemo najti analogijo, pogledati drugam. Pesnik in filozof sta tista, ki vzpostavljata skupnost ciljev, v katerih se umetnik prepozna. Njuno poglavitno delo je, enako kot pri umetniku, da svoje pojmovanje realnosti izrazita v konkretni obliki. Enako kot umetnik imata tudi onadva opraviti z resnicami časa in prostora, življenja in smrti, z vrhunci vzhičenosti in tudi globinami obupa. Ukvarjanje s temi večnimi vprašanji vzpostavlja skupno osnovo, ki presega raznolikost sredstev za njihovo reševanje. Tako moramo spregovoriti v jeziku filozofa in pesnika in nemara tudi drugih umetnosti, če hočemo zadovoljivo ubesediti smisel umetnosti.
Niti za trenutek ne smemo pomisliti, da je govorica enega zamenljiva z govorico drugega: da lahko kdo smisel slike podvoji s smislom besed ali glasov, ali da lahko kdo prevede resnico besed v slikovni oris. Vse Pindarjeve ode skupaj, uokvirjene in okrašene, ne bi mogle podvojiti portreta Apelovega Heroja iz Palaestre. Miltonov Pandemonij in Dantejev Pekel nikdar ne moreta nadomestiti bodisi Michelangelove ali Signorelijeve vizije Poslednje sodbe. Nič bolj kot lahko Beethovnovo Pastoralno simfonijo dojamemo z branjem idiličnih pesmi, začinjenih z opisi gozdov in polj, hudournikov in potočkov, s preučevanjem ornitoloških glasov in zakonov harmonije. Niti knjige o pravoznanstvu niti dekorirani krožniki ne morejo nikakor rekonstruirati Rafaelove Atenske šole. In tisti, ki pozna knjigo ali sliko prek kritikov, nima nobenih izkušenj z umetnostjo, ne glede na siceršnje izkušnje. Resnica, realnost sleherne od njih, ima svoje meje in jo je treba dojeti s sredstvi, ki sodijo v njegov delokrog.
Če tu govorimo o umetnosti, nimamo nobenega namena poustvarjati izkušnje slike. Če eno umetnost primerjamo z drugo, tega ne počnemo zato, da bi primerjali njuno dejanskost, temveč zato, da spregovorimo o motivih in značilnostih, ki so dostopni svetu jezikovnih predstav. In če se izkaže, da bomo pri izpeljavi analogij pristranski do filozofa na račun tistih, ki imajo enake želje kot umetnik, tega ne počnemo zato, ker bi gojili večne simpatije do dosežkov umetnika, ampak zato, ker ima filozofija z umetnostjo skupno to, da se ubada z idejami v okviru logike.

Mark Rothko, UMETNIKOVA REALNOST, 2008