UMETNOST KOT NARAVNA BIOLOŠKA FUNKCIJA

Čemu sploh slikati? Vprašanje, ki ga je smiselno zastaviti vsem tistim tisočim, ki so v katakombah ali v podstrešjih Pariza in New Yorka, v egipčanskih grobnicah ali samostanih Vzhoda v dolgih obdobjih pokrili milijone kvadratnih metrov s panoramami svojih izmišljij. Upam si reči, da je imelo pri motivaciji pričakovanje nesmrtnosti in nagrade pomembno vlogo. In vendar je nesmrtnost stiskaška in dobro vemo, da so se podeljevalci nesmrtnosti v številnih obdobjih posebej trudili odreči svoje darove ustvarjalcem podob. Noben poslovnež se nebi strinjal, da so možnosti zaslužka kdaj koli vredne takšnega tveganja.

Pomislimo tudi na garanje, ki ga je treba prenašati. V današnjem obdobju je privržencu te prakse usojeno stradanje. Pa vendar je to srečna okoliščina, če jo primerjamo z zakonskim preganjanjem v Bizancu ali z obljubo peklenskega ognja pri Judih, mohamedancih in zgodnjih kristjanih. Vse to so prestali brez pomoči in se vsemu pretkano izognili. Praksa, soočena z nevarnostjo, v sleparski preobleki, je potekala naprej in umetnost je preživela. Sreča je bila naklonjena umetnikom, ki so živeli v zlati dobi Perikleja, ali tistim, ki so živeli pod pokroviteljstvom kultiviranih trgovcev renesanse ali ikonoklastičnih vojakov – pesnikov trecenta. In vendar, če premerimo usodo in čast pol ducata tistih, so preživeli in nadaljevali delo tisočev, ki so pri veliki večini svojega ustvarjanja v anonimnosti garali in so sanjali o tem, da bodo tako veliki kot njihovi učitelji, in če bi znova živeli življenja vseh tistih, ki jim usoda ni bila niti toliko naklonjena, da bi uvideli, da tudi slava in nagrade tistih časov izobilja niso bile tako zelo splošne, kot bi radi verjeli. In pomislimo na tiste v totalitarnih režimih našega časa. Koliko jih je pobegnilo iz domovine, živelo v revščini, nevarnosti, koliko jih je potrgalo lastne korenine in se uprlo temu, da bi jih zadušili bodisi predpisi bodisi prepovedi njihove umetnosti.

Bržkone lahko rečemo, da so vsi ti živeli v iluziji končnega uspeha. Ljudje so lahko slepi za nekatere dejavnike eksistence, toda ne za vse. Lahko so se dobro slepili o svojem položaju na večnem oltarju umetnosti, o pomenu lastnega terilnika, niso pa se mogli preveč uspešno slepiti o tuzemskih nagradah – primeri, ki kažejo nasprotno, so preveč prepričljivi – in kdor koli verjame v kaj takega, ne pozna niti umetnosti niti razsežnosti zavestnega žrtvovanja, ki ga zahteva.

Povedano ne kliče po sočutju. Umetnik je svojo usodo sprejel z odprtimi očmi in ne verjamem, da si za to prostovoljno žrtvovanje želi kakšno miloščino. Noče nič drugega kot to, da bi ga razumeli in ljubili to, kar počne. Drugih nagrad ne more biti. Vse to ni izrečeno kot prošnja za milosten prispevek, temveč z namenom, da se jasno pokaže, kaj je prava motivacija za ta nenavadni fenomen: ustvarjanje umetnosti.

Če je bil umetnikov cilj privolitev v opravljanje dolžnosti, ki naj bi mu zagotovile prostor v posmrtnem življenju, je lahko v vseh obdobjih našel v družbi bolj neposredne metode za dosego tega cilja. Če imamo v mislih nesmrtnost, kot jo prerokujejo pobožnjakarji, je jasno, da se umetnik nikakor ni mogel zamisliti kot naslednika takšnih radosti. Preberite si psovke in svarila Izaije in drugih prerokov, izrečene proti ustvarjalcem podob, in čudite se grozljivim, resničnim tragedijam, ki so preklele tako ustvarjalce podob kot tudi tiste, ki so jih uporabljali. Mohamedanci so odrekali čutne radosti mohamedanskih nebes celo tistim, ki so imeli v svojih domovih samo reprezentacije človeških figur. V Bizancu je krščanska postava prepovedovala upodabljanje sto osemnajst let, in uničevanje – se pravi vandalizem – velikih umetniških stvaritev tega obdobja kakor tudi uničevanje helenskih skulptur, ki so jih prejšnji cesarji častili kot svete, je veljalo za dejanje v službi božji. Turki so na drugi strani z apnom prebelili lepe freske in uničevali mozaike v veliki cerkvi Sofije. V Egipti je umetnik ustvarjal za nesmrtnost, toda ne za svojo, kajti trajnost njegovih kamnitih spomenikov je nadaljevala in podaljšala obstoj človeka, ki so ga upodobili, in ne umetnika, ki jih je ustvaril.

Skratka, lahko rečemo, da uničevanje dela umetnika v pričakovanju nesmrtnosti ni bilo nič manj pogosto kot samo ustvarjanje teh del v taistem pričakovanju. Še celo v petnajstem stoletju je Savonarola preklical ustvarjanje slik, vabil prebivalstvo k družnemu uničevanju in umetnike z vso svojo vnemo prepričeval, naj svoje stvaritve prostovoljno vržejo na grmado v upanju na nesmrtnost. Med njimi je bil Botticelli, ki je uničil nekatera od svojih najboljših del, čeprav je slikal še naprej. Reformacija ima nedvomno veliko vlogo za obrat Nizozemcev k žanrski umetnosti, kajti prav gotovo so morali čutiti starozavezni purizem v odnosu do reprezentiranja duhovnih stvari. Ta sprememba je predstavljala svojevrsten vandalizem, saj je v veliki meri prispevala k zatonu velike klasične umetnosti.

In vendar ideje nesmrtnosti ne moremo povsem ovreči. Obstaja druga vrsta nesmrtnosti, ki jo je človek instinktivno ohranjal skozi življenje in ki je v zadnjih sto letih marsikaj pojasnila. To je pojmovanje biološke nesmrtnosti, ki zajema proces rojevanja, razširitve samega sebe v svet zaznavnega okolja, precej podobnega tistemu, ki ga Shakespeare opisuje v svojih sonetih. To navezuje umetniški proces na vsak drug bistveni proces. Ta pa je biološki in neizogiben.

Mark Rothko, UMETNIKOVA REALNOST, 2008