UMETNIKOVA DILEMA

Kakšno je poljudno pojmovanje umetnika? Naberi tisoč opisov in skupni rezultat je portret bedaka: velja za otročjega, neodgovornega in nevednega ali neumnega v vsakdanjih rečeh.

Ni nujno, da ta predstava vsebuje cenzuro ali neprijaznost. Te pomanjkljivosti se umetniku pripisujejo zaradi njegove intenzivne prevzetosti s posebno vrsto domišljije in nesvetno naravo fantastičnega samega. Šaljiva obzirnost do raztresenega profesorja, se prenese tudi na umetnika. Biografi postavljajo neveščost njegovih sodb nasproti visoki dovršenosti umetnosti in medtem ko opravljajo njegovo naivnost ali malopridnost, ti veljata za znamenje Preproščine in Navdiha, ki sta služabnika Umetnosti. Če se umetnik nejasno izraža in mu manjka običajna zaloga dejstev in informacij, kakšna sreča, pravijo, da ga je narava odvrnila od svetne raztresenosti, da je lahko usmerjen na en sam cilj, kar zadeva njegovo početje.
Ta mit je kakor vsi miti dobro utemeljen. Prvič, izpričuje splošno zaupanje v zakone kompenzacije: da en čut pridobi večjo občutljivost ob pomanjkljivosti drugega. Homer je bil slep, Bethoven gluh. Slabo zanju, a dobro za nas, ki smo priče okrepljeni živosti njune umetnosti. Še pomembnejše pa je vztrajno prepričanje, da je navdih nekaj iracionalnega in da obstaja med nedolžnostjo otroštva in motnjami blaznosti tisti pravi uvid, ki ni usojen običajnemu človeku. Ko pomislimo na umetnika, se še vedno zatekamo k Platonovemu nazoru, kot ga je v navezavi na pesnika izrazil v dialogu Ion: »Ne more več pesniti prej, dokler ni deležen božanskega navdiha, dokler ni izgubil razuma in v njem ni več uma.« Čeprav znanost s tehnico in merilno palico vsak dan grozi, da bo iztrgala skrivnost domišljiji, je vztrajnost tega mita nenamerna čast, ki jo človek izkazuje bistroumnosti svoje notranje biti v nasprotju z razumskim izkustvom.
Čudno, toda umetnik se ni nikoli razburjal, če so mu odrekali cenjene vrline, brez katerih drugi ljudje ne morejo živeti: intelektualnost, razsodnost, razgledanost in razumno vedenje. Lahko mu očitamo, da je celo podpihoval ta mit. Vollard v svojih osebnih dnevnikih na nekem mestu pravi, da je Degas hlinil gluhost, da bi se izognil sporom in bombastičnim govorom o stvareh, ki jih je imel za napačne in neokusne. Če je besedo prevzel kdo drug ali se je spremenila tema pogovora, se je njegov sluh nemudoma izboljšal. Lahko samo občudujemo njegovo modrost, ker je lahko zgolj slutil tisto, kar danes vemo z gotovostjo: da je stalno ponavljanje laži prepričljivejše od dokazovanja resnice. Torej je razumljivo, kako lahko umetnik kultivira svojo bedasto pojavo, gluhoto in nejasnost izražanja, ko se trudi, da bi se izognil tisočerim nepomembnostim, ki se vsak dan kopičijo v navezavi na njegovo delo. Kajti medtem ko avtoriteta zdravnika ali vodovodarja nikoli ni postavljena pod vprašaj, se ima vsak za dobrega strokovnjaka ali ustreznega razsodnika o tem, kaj naj bi umetniško delo bilo in kako naj bi nastalo.
Ne nasedajmo vizijam zlate dobe, ki je bila prosta te kakofonije. To cehovstvo je umetniška laž. Umetniki imamo sami opraviti z domišljijo in dobro vemo, kako žive so lahko sanje. In doba, kot je naša, ki zahteva od človeka kolikor se le da jasno soočenje z realnostmi, nam ne bo dopustila užitka omame. Če vemo, da se človek nikoli povsem ne otepe življenjskih nadlog, lahko brez obotavljanja rečemo, da je imel tudi umetnik v preteklosti dobre razloge, da je hlinil norega bedaka: da bi rešil trenutke miru, v katerih je lahko zadostil zahtevam demonov in se šel umetnost. Če je narava to uredila na ta način, da mu je naklonila pojavo bedaka, toliko bolje. Kajti hlinjenje je zahtevna veščina.

Slabo je pot ubral, kdor skuša ustreči
jalovemu svetu – slabo je pot ubral,
često mora dajati vtis o sreči,
ko mu je srčno žal.
Pogosto v veselih čustev uri
ravnati mora kot turobnež sivi,
boljših misli na skrivaj se buri,
ko vzklika hvalo bedni veličini,
zablodam neumne raje kima in hlini
da svoj prelažnivi.

Tako je tarnal Michelangelo. Tudi ta veliki mož – ki je živel v obdobju, ko naj bi bil odnos umetnika s svetom idealen in so na slavjih in procesijah praznovali dokončanje del uglednega umetnika, za storitve katerega so se potegovale vojvode, papeži in kralji – tudi on je moral prenašati klevetanje in nestrinjanje. Načela njegove umetnosti so bila ves čas napadana; in če je zavrnil kritike, je bila pomanjkljiva njegova morala. Aretino je napadel goloto aktov v Poslednji sodbi, češ da ni v skladu s krščansko pobožnostjo. Razumljivosti Aretinove poante ne gre zanikati. Michelangelovo vizijo nebeškega dvora lahko kaj prehitro zamenjamo z orgiastičnim izgredom. Ti zdravniki in moralisti, ti imajo zmeraj prav! Njihova dejstva so kakor pri naših družbenih moralistih in kritikih tako čedna in njihovo razmišljanje tako ljubko: toda kakšna katastrofalna zlaganost za zadevo resnice!
Večina družb v preteklosti je vztrajala, da naj umetnik upodablja njihovo vrednotenje resnice in morale. V skladu s tem je moral egipčanski umetnik proizvesti natančno predpisan prototip; krščanski umetnik se je moral ukloniti dogmam drugega nikejskega koncila ali pa je bil izobčen oziroma je moral, kakor menih v ikonoklastičnem obdobju, ustvarjati v nevarnih razmerah in skrivaj. Omeniti velja, da so bili Michelangelovi akti navsezadnje prisiljeni nositi primerne hlačke in pokrivala. Oblast je formulirala pravila in umetnik se je uklonil. Tu ne bomo govorili o tistih, katerih drznost je občasno poživila umetnost in jo rešila narcistične mimikrije. Točno lahko ugotovimo, da se je moral umetnik v teh obdobjih podrediti tem pravilom ali hliniti podrejanje, če je hotel, da mu dovolijo ukvarjati se z umetnostjo.
Pokazalo se bo, da je umetnikova usoda danes enaka, da trg z onemogočanjem ali omogočanjem vzdrževanja umetniku izvaja enako prisilo. Pa vendar s ključno razliko; zgoraj naštete civilizacije so imele dovolj časovne in duhovne moči, da so lahko hitro uveljavile svoje zahteve. Peklenski ogenj, izgon ter natezalnica in grmada v ozadju so bili korektivi, če prepričevanje ni uspelo. Danes je prisila Lakota in iskušnje zadnjih štiristo let kažejo, da lakota ni niti približno tako premagljiva kot Pekel in Smrt. Odkar duhovnih in časovnih zavetnikov ni več, je zgodovina umetnosti zgodovina ljudi, ki so v večini primerov raje izbrali lakoto kot podrejanje in ki so imeli to izbiro za truda vredno. In to tudi je izbira, kljub tragičnemu nesorazmerju med alternativama.
Svoboda stradanja! Zares ironično. Pa vendar, zadržite smeh. Ne podcenjujte privilegija, redko danega in mukoma pridobljenega. Zanikanje te pravice ni nič manj ironično: pomislite na obsojenega zločinca, in se ga, če je potrebno, na silo hrani do dneva izvršitve obsodbe. Kar se lakote tiče, je družba do tega pojava enako tradicionalno dogmatska kot do umetnosti. Tvoje stradanje mora biti legitimno – bodisi v pomanjkanju ali nesreči, zaradi brezposelnosti ali izkoriščanja – ali pa ne stradaj. Nisi si smel izmisliti razloga za stradanje, enako kot si nisi mogel vzeti življenja. In če bi bil umetnik dejal družbi, da raje strada, kot baranta z njenim blagom ali okusi, bi bila to kriva vera in bi temu ustrezno ukrepali. V okviru dogem današnjih totalitarnih držav mora umetnik, v to bodite prepričani, stradati korektno, enako kot mora slikati po diktatu Države.
Toda danes imamo še vedno pravico do izbire. Naša usoda se razlikuje od usode umetnikov iz preteklosti natanko po možnosti izbire. Kajti izbira vključuje odgovornost vesti in v umetnikovi zavesti je Resnica Umetnosti na prvem mestu. Druge lojalnosti bržkone obstajajo, toda za umetnika, če ni padel v zasedo ali če ni bil zamoten, bodo te sekundarne in v samem ustvarjanju umetnosti jih bo zavrgel. Ta umetniška vest, ki jo sestavljata sedanji razum in spomin, moralnost, ki je lastna splošni logiki umetnosti kot take, je neizogibna. Presliši njen glas in bo izbrskala najgloblja zakotja misli in slutenj. Ne sofistika ne glas razuma ne more utišati njenih zahtev.
Kaj so umetniki iz preteklosti naredili glede vesti? Postava oblasti predstavlja rešilno bilko: lahko se ji izognemo. Lahko se prazno zaobljubimo črki in hladnokrvno kršimo njenega duha. Priklonimo se nujnosti in snujemo načrt, kako bi jo premagali. Pravijo, da so bili časi, ko se je Resnica Postave ujemala z Resnico Umetnosti. Naj bo tako! Toda ko je razlika postala prevelika, kakšne genialnosti je bil umetnik zmožen pri prekrivanju ene z videzom druge. Kakšna pretkanost in prebrisanost v navideznem bedaku. Spomniti se moramo samo velikega Apolona. S kakšno lahkoto je to helensko božanstvo z vsemi draperijami in zankami smuknilo v nišo krščanskih svetnikov. Moral je le zamenjati ime in izgledati veliko bolj žalostno, kot se je v resnici počutil.
Kar je umetniku v tej igrici dajalo potuho, je bila dogmatska enotnost njegove civilizacije. Vsem dogmatskim civilizacijam je namreč skupno naslednje, da vedo, kaj hočejo. Kakršni koli spori so se že razvnemali za odprtim prizoriščem, je družbi dovoljena samo ena Uradna resnica. Zahteve, naslovljene na umetnika, so torej izhajale iz enega samega vira in postavke umetnosti so bile jasno določene in nezmotljive. To je bilo vsaj nekaj: naj je šlo za podreditev ali prevaro, en gospodar je boljši kot deset gospodarjev in vsekakor je bolje poznati velikost in obliko roke, ki drži bič. Pri gospodarju več štejeta določnost in stabilnost kakor muhavost.
Danes imamo namesto enega glasu na ducate zahtev z vseh strani. Nič več ene resnice, ene same oblasti – namesto tega imamo množico dozdevnih gospodarjev, ki posegajo po oblasti. Vsi so polni zgodovine, statistik, dokazov, prikazov, dejstev in citatov. Najprej nagovarjajo in spodbujajo, nazadnje pa ustrahujejo z grožnjami in moralnimi kletvami. Sleherni vleče umetnika sem ter tja in mu govori, kaj mora delati, če naj si napolni želodec in odreši dušo.
Za umetnika v tem trenutku ne velja ne podreditev ne izogibanje. Nesrečna plat vesti je v tem, da se ne more spozabiti nad sredstvi pri doseganju ciljev. Dovolj ironično je že to, da niti podreditev ne pomaga, saj četudi bi se umetnik odločil opraviti z vestjo, kje pa bi našel svoj mir v tem Babilonu? Ustreči enemu pomeni nasprotovati drugemu. In kakšno gotovost neki lahko najdemo v teh prepirljivih tekmecih?
Resnice Indije, Egipta in Grčije so premoščale stoletja. Naša civilizacija je, kar se umetnosti tiče, resnico nadomestila z okusom, kar prinaša več zabave in manj odgovornosti, tako da spreminja okuse enako pogosto, kot menja čepice in čevlje. In tu bi lahko umetnik, ki je postavljen med izbiro in raznolikost, potožil nekoliko glasneje. Nikdar niso imeli ljudje, ki odločajo o njegovi usodi, toliko oblik in takšne čenčave zmešnjave glasov in nikdar niso bili tako polni dolgovezne vsebine.

Mark Rothko, UMETNIKOVA REALNOST, 2008