RENESANSA IN USTVARJALNOST
Dober vpogled v obdobje Renesanse nam omogoči slikar in biograf iz tistega časa Giorgio Vasari. Pripoveduje zgodbe o likovnih kreativcih oziroma svojih sodobnikih. Nekaj pa piše tudi o ljudeh, ki so ustvarjali pred njim. Napisal je biografijo z naslovom Življenja umetnikov. Knjiga je bila izdana leta 1550. Postala je, hitro razprodana, uspešnica. Preden nadaljujemo, si poglejmo citat iz njegove knjige:
Nekoliko kasneje, leta 1401, ko je bilo očitno, da se je kiparstvo precej vzdignilo, so se v Firencah odločili obnoviti dvoje bronastih vrat svetišča in krstilnice San Giovanni, ki se jih od smrti Andrea Pisana noben umetnik ni znal primerno lotiti. O teh načrtih so bili obveščeni vsi kiparji, ki so se takrat mudili v Firencah, in ko so se ti zbrali, so jim odšteli nekaj denarja ter jim dali na voljo eno leto, da vsak od njih izdela svoj prizor. Med poklicanimi sta bila tudi Filippo in Donato, družbo pa so jima delali še Lorenzo Ghiberti, Jacopo della Fonte, Simone da Colle, Francesco di Valdambrina in Niccolo d Arezzo. Prizori so bili še istega leta končani in ko so jih postavili na ogled, da bi jih primerjali, so ugotovili, da so vsi zelo lepi, a med sebo precej različni. Donatovo delo je bilo sicer dobro začrtano, a slabo izdelano, Jacopo della Quercia se je izkazal z dobro zasnovo in natančno izdelavo, a so njegovo zgodbo kazile slabo razporejene postave neskladnih velikosti, Francesca di Valdambrino pa so pokopale premajhne podobe in pomanjkanje domišljije. Najmanj sta pokazala Niccolo d Arezzo in Simone da Colle, največ pa Lorenzo di Cione Ghiberti, čigar delo so krasile dobra zasnova, natančnost, domiselnost, umetniški navdih in lepo izdelane podobe. Filippov prizor, na katerem vidimo Abrahama, ki žrtvuje Izaka, in služabnika, ki pase osla ter si med čakanjem na Abrahama iz noge puli trn, ni dosti zaostajal za Lorenzovim in si zasluži vso pohvalo. Ko sta si Filippo in Donato ogledala razstavljena dela, sta pohvalila le Lorenza ter ocenila, da je s svojo umetnino premagal tako njiju kot vse druge umetnike. Tako sta s tehtnimi razlogi prepričala predstavnike cehov, da so delo zaupali Lorenzu, saj naj bi po njunih besedah to koristilo javnemu življenju kot zasebnim interesom. Temu so brez dvoma botrovali zdrava pamet, pravilna ocena lastnih sposobnosti ter pravo prijateljstvo brez vsake zavisti in zaradi tega si umetnika zaslužita več hvale, kot pa če bi svoje delo opravila brezhibno. Zares so blaženi tisti, ki znajo ceniti delo svojih tovarišev ter s čisto vestjo hvalijo njihov trud, kajti današnji umetniki na žalost gledajo le na to, kako bi komu škodovali, in se polni zavisti na vso moč trudijo svoje zle namene.
V opombah lahko zasledimo, da se Donato omenjenega natečaja sploh ni udeležil oziroma na povabilo oblasti se sploh ni odzval. S tega lahko sklepamo, da je zgodba okoli natečaja nekoliko idealizirana. Najpomembnejše pa je dejstvo, da se je javni natečaj resnično zgodil. Vasari je omenjeni dogodek očitno nekoliko obogatil z »viteškimi« gestami Filippa in Donata. Ne glede na to, je citirana zgodba izjemno pomembna. Zgodi se v Firencah davnega leta 1401, v času ko je bila preostala Evropa še trdno v objemu srednjeveških vrednot. Omenjena zgodba govori o obstoju kreativnih industrij in s tem o gospodarstvu utemeljenem na sposobnostih posameznika. Kreativne industrije, pod imenom Renesansa, postanejo motor vsesplošnega razvoja takratnih mest. Še danes si ljudje z vsega sveta z velikim spoštovanjem ogledujejo italijanska mesta in se čudijo dediščini, ki so jo ustvarila. Sedaj pa si oglejmo kako je prišlo do nastanka omenjenih industrij.
SLIKA: Relief iz bronastih vrat svetišča in krstilnice San Giovanni.
Po vsej Evropi in tudi v Italiji je v srednjem veku prevladoval fevdalni gospodarski sistem. Posamezne gospodarske panoge pa so obvladovali cehi. V osnovi je to bil dedni sistem, kjer so se poklici in z njim tudi tržni deleži prenašali in očeta na sina. Če je bil oče kovač, je bil tudi sin kovač. S tem pa se je tudi znanje prenašalo iz roda v rod. Na ta način so si ljudje oziroma družine zagotavljale socialno varnost. V tistih časih še niso poznali pokojnin, zato je bila »varna« starost odvisna od uspešnosti mladih. Zaradi omenjenih dejstev mladi niso mogli svobodno izbirati poklica. Če bi na primer sin kovača želel opravljati poklic slikarja, kiparja, arhitekta ali trubadurja bi ogrozil družinsko gospodarstvo, ki je bilo utemeljeno na predvidljivosti in kontinuiteti. Kljub prevladujočemu fevdalizmu, so vseeno obstajali poklici, ki niso bili del omenjenega sistema. V osnovi so to bili: slikarji, kiparji, arhitekti, trubadurji, literati. Njihova glavna značilnost se je skrivala v šibkem gospodarskem zaledju, zato ti poklici niso bili zanimivi za obstoječi ekonomski sistem. Preprosto so bili iz njega kar izločeni. Tako so bili prepuščeni na milost in nemilost splošne javnosti oziroma takratnega prebivalstva. Ekonomsko nestabilni poklici so bili precej zapostavljeni, neugledni in celo prezirani. Vanje se je vključevalo le malo ljudi. Tako bi najbrž ostalo vse do danes, če ne bi v omenjene poklice prestopali mladi kreativni ljudje, pod pogojem, da niso dobili priložnosti v družinskem gospodarstvu in so si poklic lahko svobodno izbirali. Omenjeni mladi so imeli močno željo po samo izražanju. Že sama narava poklicev je ustvarjalcem ponujala veliko delovne svobode.
Izjemni posamezniki so tako postopoma pričeli proizvajati produkte, ki so privabili pozornost ljudi. Prvi entuziasti so tako v ljudeh sprožili željo po izvirnih produktih. Ko ta odziv javnosti postane množičen, postanejo njihovi produkti tudi tržno zanimivi. Omenjeni poklici se začnejo hitro razvijati, njihovi predstavniki pa postanejo pravi zvezdniki z ogromnim vplivom v javnosti. Del tega vpliva so si seveda takoj zaželeli tudi v vladajočih slojih, zato mlade »pop« umetnike tudi takoj podprejo, tako da začnejo naročati njihove produkte in storitve. Sprva je bilo povpraševanje s strani mestnih veljakov večje od ponudbe, zato cene storitev tako narastejo, da najvplivnejši posamezniki iz vrst slikarjev, kiparjev in arhitektov postanejo izjemno premožni, spoštovani in vplivni. Vse skupaj se zgodi tako hitro, da tovrstnih, ekonomsko dobro podprtih, poklicev ni bilo možno vključiti nazaj v cehovski sistem iz katerega so bili pred uspehom odvrženi. Nosilci teh poklicev so se temu vztrajno upirali. Želeli so ostati povsem samostojni, o vsem so želeli odločati sami, merilo njihove uspešnosti pa je temeljilo na pozornosti javnosti. Uspeh celotne panoge je temeljil na kreativnih posameznikih. Njihova naloga je bila nenehno animirati prebivalstvo z dovršenimi in z domišljijo prežetimi produkti.
Dotok kapitala v posamezne panoge je bil odvisen od pozornosti javnosti. Največji mojstri so natančno vedeli kaj poganja njihovo stroko, zato svojega položaja niso avtomatično zaupali svojim potomcem, ampak so sami hodili okrog in svoje naslednike iskali celo izven mest daleč na podeželju. Iskali so mlade ljudi, ki so izkazovali likovni posluh. Ko so jih našli, so jih vzeli pod svoje okrilje in jim predali lastne veščine. Stari mojstri pa so iskali takšne posameznike, ki so bili po prejetem znanju sposobni iskati »nove poti«. Samo ti so bili sposobni ustvarjati za ljudi nove privlačne produkte. Tisti, ki so s svojim, inovativnim, delom uspeli pritegniti pozornost javnosti, so imeli status mojstra, danes umetnika, ostali so ostali na nivoju obrtnika ali pomočnika. V gospodarskih panogah, kot so: slikarstvo, kiparstvo, arhitektura so njihovi glavni protagonisti sami postavljali pravila delovanja, kar pomeni, da so bile stroke povsem avtonomne. Po drugi strani pa so tudi nosili odgovornost za napačno sprejete odločitve. Zaradi vseh naštetih specifik se omenjene poklice prime vzdevek »svobodni« poklici. Če na kratko povzamem, lahko si proizvajal produkte po »svoji volji«, hkrati pa si bil tudi odgovoren za njihovo prodajo.
Sistem »svobodnih« poklicev je temeljil na mojstrskih delavnicah. To so bili samostojni ekosistemi v katerem je bilo poskrbljeno za vse vidike človekovega bivanja: delo, zabava, izobraževanje, raziskovanje, poslovanje in počitek. Mojstri oziroma njihove delavnice so si med sabo seveda konkurirale, saj so bile izpostavljene prostemu trgu. Ključno vlogo pri pridobivanju naročil je imel mojstrov ugled. Pridobil pa si ga je z inovativnim delom. Torej, ideja je bila ključnega pomena. Za privatna naročila so se mojstri potegovali neposredno, po »vezah in poznanstvih«. Za javna naročila pa se je bilo potrebno potegovati na javnih natečajih. Tukaj pa pridemo do samega bistva kreativnih industrij. Kakovost in inovativnost posameznih mojstrov je bilo najlažje oceniti tako, da je vsak mojster ponudil svoj predlog na zastavljeni izziv. Le tako je bilo mogoče primerjati posamezna dela oziroma rešitve med seboj. Vse skupaj pa je potekalo na očeh javnosti. Mojster zmagovalnega predloga si je tako še dodatno utrdil sloves »najboljšega« in si s tem posledično pridobil dodatna naročila s strani zasebnikov. Javni natečaji pa so bili pomembni še iz enega vidika. K sodelovanju so bili povabljeni tudi še ne uveljavljeni avtorji. Če so se s svojim delom izkazali in s tem vzbudili pozornost javnosti, so lahko prišli do novih naročil. Za razcvet »svobodnih« poklicev je bilo to ključnega pomena. Ni bilo najbolj pomembno komu je bila zaupana izvedba javnega naročila, najpomembneje je bilo, da je končni produkt očaral ljudske množice. In tudi sami mojstri, po besedah Vasarija, so bili izjemno očarljivi ljudje, oziroma to so bili ljudje z izjemno močno prezenco. Te ljudi bi danes lahko primerjali z današnjimi globalnimi super zvezdniki iz sveta športa in šov biznisa. V nadaljevanju si bomo pogledali zakaj je bilo tako pomembno z slikami, kipi, najrazličnejšim dekorjem in grajenim prostorom očarati ljudi. Zakaj je bil ta šarm tako pomemben?
Po zlomu rimskega cesarstva in preseljevanja narodov Evropo v celoti prerastejo gozdovi. Počasi a vztrajno se vzpostavi novi družbeni red, imenovan fevdalizem. To je sistem, ki temelji pretežno na agrarnem gospodarstvu. Gozdovi se tako začnejo počasi umikati poljem. Na njihovih obronkih pa nastajajo vaške naselbine, grajene pretežno iz lesa. Nova, srednjeveška, Evropa ni poznala mestnih urbanih območij. Izjemo predstavljajo le nekatera ohranjena rimska mesta, ki so preživela številne vojne. Seveda pa so bila ta mesta daleč od nekdanjega sijaja. Z razvojem poljedelstva se po vsej Evropi močno poveča prebivalstvo. Agrarno gospodarstvo tega povečanja enostavno ni zmoglo absorbirati, zato so se ljudje začeli izseljevati z podeželja. »Odvečno« človeštvo se začne naseljevati v naselbinah izven kmetijsko zanimivih območij. Za nove naselbine so izbirali skrite in težko dostopne kraje. To je bil edini varnostni ukrep, ki so si ga lahko privoščili. Pomembno je bilo, da so naselbine nastajale ob pomembnejših prometnih poteh. Slednje so bile ključnega pomena za razvoj obrti. Majhne naselbine so hitro prerasle v mesta. Njihovo preživetje je bilo odvisno od obrti in trgovanja, ki se je odvijalo na ozkih, kaotičnih ulicah. Na Apeninskem polotoku duh antike ni povsem zamrl, zato so se urbani centri razvijali hitreje od tistih v preostali Evropi. Sčasoma so prerasli v vplivne mestne državice. Med sabo so si konkurirale za tržne deleže. Poleg tega pa so si močno prizadevale, da bi prerasle v pomembna in vplivna trgovska središča. Mestne državice Apeninskega polotoka so celo prerasle nivo vplivnih trgovskih središč in so postala kulturno in gospodarska središča Evrope. Firence so celo, v času renesanse, uživale status najvplivnejšega mesta na svetu. Kako je Firencam in drugim primerljivim mestom to uspelo? Za to so bile potrebne ideje na vseh področjih. Mi pa se bomo osredotočili na ideje, ki so jih prispevali kreativci iz prej omenjenih področij.
Prva in s tem tudi ključna je ideja trga. Kot smo že povedali, sta se v mestih odvijali dve ključni dejavnosti: obrtna proizvodnja in trgovanje. Trgovanje je z večanjem vpliva mestnih državic postalo pomembnejše oziroma uglednejše od obrti. Grajeni prostor pa sprva ni bil prilagojen tej dejavnosti oziroma ni pripomogel k njenemu razvoju. Ozke, vijugaste, zapletene ulice niso bile po meri omenjene dejavnosti. Tako pridejo na idejo o veliki, kvadratno ali pravokotno oblikovanem izpraznjenem prostoru sredi mesta, ki je obdan z najpomembnejšimi stavbami mesta. V praksi je bilo to idejo silno težko izvesti, saj so bila za to potrebna obsežna gradbena dela. Grajene strukture pa so bile izjemno strnjene in homogene. Prostor v mestih je bil izredno dragocen in kar na enkrat v sami sredici mesta pustiti veliko prazno površino, se je mnogim zdelo povsem neracionalno. Če želiš konstantno organizirati velike sejme, potrebuješ za njihovo izvedbo velik prostor. Ker je trgovanje najpomembnejša stvar v mestu, da se odvija v njegovem središču. Na njegove robove pa postaviš najpomembnejše stavbe, kot so: mestna hiša, palačo klerikov, palačo mogočnih trgovcev in seveda tudi cerkev. Vendar pa vse to še ni dovolj. Pročelja omenjenih stavb je bilo potrebno zasnovati tako, da so pri ljudeh vzbujala občudovanje. To seveda ni bilo lahko, zato se je sprva peščica arhitektov lotila študija antične arhitekture in poskušala ugotoviti kaj je tisto kar je ob pogledu na stavbo navdihujoče in inspirira ljudi. Genijem tistega časa je seveda uspelo najti odgovor. Tako so razvili slog, ki je kasneje dobil ime Renesančni slog in se je z majhnimi modifikacijami obdržal vse do 20. stoletja. Rešiti pa je bilo potrebno še en problem. Pročelja vseh stavb tudi sakralnih je bilo potrebno urediti v novem slogu. Za kar je bilo potrebno v komponiranje fasad vpeljati proporcijski sistem. S tem se je tako ustvarila enovita kulisa, ki človeka ob pogledu na njo ni pustila ravnodušnega. Na koncu je bilo potrebno samo še urediti glavne ulice tako, da so tekoče vodile ljudi na osrednji prostor. Z to idejo in posledično z njeno materializacijo so ustvarili zanimiv kontrast. Mesto je navzven imelo podobo trdnjave. To je podoba, ki že v osnovi človeka odbija in v mesto najraje sploh nebi vstopil. Seveda ta podoba ni bila namenjena vsem, ampak zgolj tistim, ki so želeli škodovati mestu. Trg pa je bil načrtno zasnovan tako, da je ljudi privabljal v mesto. Obod trga je moral v ljudeh vzbujati občutek mondenosti. Tako je že na prvi pogled obiskovalec mesta dobil občutek o dobrem gospodarskem, kulturnem in političnem stanju mesta. Ta videz je bil za trgovska mesta ključnega pomena, če je le-to želelo privabiti trgovanja željnih ljudi, si moral nanje narediti pozitiven vtis. Trg je s svojim velikim izpraznjenim prostorom omogočal dobre pogoje za trgovanje, njegova podoba pa je prezentirala moč mesta. Ker so si mesta med sabo konkurirala, so kar tekmovala katero bo imelo bolje urejeno mestno središče. Med mesti je tako potekala tekma v smislu privabljanja podjetnikov, umetnikov, obrtnikov. Z njim pa je v mesto prihajal svež kapital, ki je postopoma krepil blaginjo vseh meščanov. Sprva so si mesta res druga drugemu »kradla« vplivne ljudi. Postopoma pa je njihov sloves postal tolikšen, da so uspela privabiti vplivne ljudi iz vse Evrope in drugih delov sveta.
SLIKA: Trg Pija II v mestu Pienza.