Kvalitetna literatura ni stvar okusa
Človekova narava že v osnovi teži k hitremu in splošnemu ocenjevanju vsega (tudi literature) in pogosto imamo zato občutek, da je naše znanje dobro na precej več področjih, kot jih v resnici sploh lahko obvladamo. Zjutraj se nam pred odhodom na delo pokvari avtomobil, zato se hitro prelevimo v mehanika in zadevo rešimo v hipu. Delovno mesto zahteva specifična znanja, ki jih – kajpak – tudi obvladamo. Ko prispemo domov, se v vlogi kuharja samozavestno podamo na pot kulinaričnih užitkov. Ob končnem rezultatu nismo nič kaj skromni; radi se pohvalimo, da kuhamo fantastično – z lahkoto bi delali v kuhinji restavracije. Čez dan se seveda priklopimo na world-wide-web, kjer po hitrem postopku staknemo kakšen virus … in glej ga zlomka – že se počutimo kot računalničar, češ: »na to se pa spoznam … bom že sam popravil to reč.« Pred spanjem se preizkusimo še v nekaj vlogah: vrtnar, športnik, vodovodar, električar …
Povsem enako je z literaturo. Vsakdo zna oceniti kvaliteto knjig na trgu – brez kančka slabe vesti ali občutka nepoznavanja tega področja –, saj se zdi, da je literarni kritik lahko vsak. Znanje? Ne, tukaj ni potrebno znanje. No, tako vsaj meni večina bralcev oz. kvazi poznavalcev. Povprečen bralec je najglasnejši zagovornik trivialne literature, saj ob branju ponuja instant užitke, ne premore pa kvalitetnega jezikovnega sloga, zgodovinskega ozadja ali kulturne vrednosti. Tega povprečen bralec ne prepozna. Svoje prepričanje o kvaliteti knjig gradi na podlagi subjektivne ocene, ki je plod marketinške politike in lahkotnosti prebranih del. »Umetnost pa ni stvar okusa, temveč presoje,« je pred časom zapisal Zoran Pevec.[1] »Literarno teoretični aparat je dovolj zanesljiv, da se da z njim zanesljivo določiti, kaj je slabo, kaj dobro, celo zelo dobro, bolj na tankem ledu smo le, ko je treba kaj napisati o odličnosti – tu pomaga le časovna distanca.« Pri poeziji je recimo nujno dobro poznavanje in razumevanje retoričnih figur, besedišča, hermenevtike, vrstnega reda besed, zvočnosti ter slogovnih in jezikovnih značilnosti, ki jih povprečen bralec (v večini) ne zazna. Vendar pa ni dovolj zgolj poznavanje literarne teorije. Literat v svojem delu reflektira družbeno klimo, za kar je potrebno razumeti vsaj osnove filozofije, sociologije in antropologije. Kvaliteta nekega dela se namreč lahko kaže tudi v avtorjevi sposobnosti širšega dojemanja okolja kot celote, njegove razgledanosti in izbire besed.
Če je nekoč veljalo prepričanje, da se pesnik že rodi, danes vemo, da je (poleg talenta) potrebno tudi trdo delo, obvladovanje literarnih veščin, branje in še enkrat branje.[2] Vedeti moramo, da se poezija (kot tudi ostale zvrsti literature) s časom spreminja – ne izboljšuje ali slabša – pač pa dobiva nove razsežnosti, ki so izražene v obliki, jeziku in odnosu do stvarnosti. Če se želimo resno ukvarjati z literarno dejavnostjo, je potrebno dobro poznati razvoj določene zvrsti in njenih sprememb skozi čas.
Aljoša Harlamov – Stritarjev nagrajenec in član žirije za nagrado kresnik – meni, da je dandanes pisateljev celo več kot bralcev (kar se seveda pozna v kvaliteti naše literature), zato je toliko bolj pomembno, da objavljamo zgolj tista dela, za katera smo prepričani – bodisi zaradi uredniške kritike bodisi zaradi testnih bralcev – da so dovolj kvalitetna za širšo javnost. Nemalokrat se namreč zgodi, da je avtor kasneje nezadovoljen s knjižnim prvencem, ker ga je izdal prehitro, brez predhodnega razmisleka in zunanje ocene. Vedeti moramo, da se predvsem začetni pisci k poeziji zatekajo zaradi (pre)potrebnega izliva čustev na papir – zaradi strte ljubezni, domačih problematičnih razmer … – a to ni kvalitetna literatura, pač pa neke vrste samozdravljenje. S tem sicer ni nič narobe, a vse skupaj ne spada v polje umetnosti, pač pa na list zasebnega dnevnika. Težko, pravzaprav nemogoče je pisati ob močnih čustvenih pretresih, saj takrat skoraj zagotovo izgubimo stik z realnostjo/objektivnostjo, kar pa ne pomaga pri estetski vrednosti posameznega dela.[3]
Seveda (vsi) pišemo pod določenimi občutki, a splošno gledano, je potrebno pisati razumsko, premišljeno, brez težkega čustvenega balasta na ramenih. Širše sprejeto prepričanje o literatih – še posebej pesnikih – je pogosto napačno; to niso zasanjani boemi, čustveni prepotentneži ali ubesedovalci ljubezenskih zgodb, pač pa le dobri opazovalci (vešči pisanja), ki živijo s poezijo, prozo …
Nekaj takšnih smo – iz kupa prejetih prispevkov – izbrali tudi za prvo številko literarne revije Spirala. Prav je, da se dobri avtorji lahko predstavijo javnosti s svojimi deli. Tistim avtorjem, ki tokrat niso bili izbrani, pa polagam na srce, da pisanje ne opustijo – poslana dela zgolj niso našla poti skozi (tokratno) sito.
[1] Zoran Pevec – Virtualni večer, Pesem.si [online], 2014
2 Zoran Pevec – Placebo ali prava literatura (in kritika), Vpogled VII/12, 2011
3 Aljoša Harlamov – Nič nimam proti ostrini, tudi zajedljivost prav pride, Delo.si [online], 2014
Aleš Jelenko, SPIRALA 2015
