DIMENZIJE RISBE

V pričujočem pisanju predstavljamo tri klasike svetovne likovne umetnosti. To so: Vincent van Gogh, Michelangelo Buonarroti, Le Corbusier. Vsi jih dobro poznamo, zato jih ne bomo posebej predstavljali. Njihova dela so del trajne svetovne kulturne dediščine. Malo manj znano dejstvo pa je, da so bili tudi izjemni ustvarjalci na področju risbe. Osnovne prvine v likovnem izražanju niso dojemali zgolj kot stranski produkt končne umetnine (slika, freska, kip, zgradba), ampak tudi kot končni produkt v likovni ustvarjalnosti. Michelangelo je v tem pogledu bil prvi in tako zavedno determiniral tovrstne poklice. Njegov pristop pa sta Vincent van Gogh in Le Corbusier zgolj potrdila. Omenjena trojica nam tako sporoča, da tisti, ki se je sposoben likovno izražati skozi risbo, je tega sposoben tudi z drugimi tehnologijami. Omenjeno sporočilo je še kako aktualno danes, kjer so v ospredju digitalne tehnologije. Arhitekti iz studia Obie G. Bowman slovijo po izjemni arhitekturni produkciji. Če se vsaj malo poglobimo v njihovo delo, lahko hitro ugotovimo od kje izvira njihova kvaliteta. Njihove risbe so izjemno dovršena likovna dela. Občutke izražene skozi risbo znajo prenesti tudi v arhitekturne kreacije.

Vincent van Gogh je vso svojo kariero negoval risbo. Ideje je v likovne podobe najprej pretvarjal s pomočjo risbe, za kar je potreboval zgolj svinčnik, oglje in papir. Šele nato se je loteval slikanja in s tem posledično uporabe dražjih materialov in zahtevnejših tehnik upodabljanja. Z risanjem je želel poglobiti številna likovna znanja. Kot pravi tudi sam, v pismih svojemu bratu Theu, s pomočjo risbe je raziskoval temeljne zakonitosti likovnega komponiranja. Pri njegovih risbah tako ne gre zgolj za hitre, površne skice, ampak za povsem samostojna, zaključena, likovna dela. To je pred njim počel tudi sloviti renesančni umetnik Michelangelo Buonarroti. Med drugim je ustvarjal tudi risbe kot samostojna likovna dela. Ob tem nam zgovorno priča risba z naslovom: Padec Phaeton-a, ki jo je narisal za mladega de Cavalierija. V arhitekturi imamo Le Corbusier-ja, ki je vse življenje ob kreativni načrtovalski praksi tudi slikal in risal. Slikarstvo je uporabljal kot raziskovalno orodje. Rezultate iz omenjene prakse pa je nato vnašal v svoja arhitekturna dela. Morda je ravno slikarska praksa odločilno vplivala na spremembo njegovega arhitekturnega sloga. Tako naj bi ravno dinamične likovne kompozicije, za katere je značilen preplet mehkih, zaobljenih figur, vzpodbudile k načrtovanju nekoliko bolj »organske« arhitekture, katere vrhunec doseže z kapelo Ronchamp. Tudi danes so avtorsko profilirani arhitekti vešči uporabe primarnih likovnih tehnik. Kot dokaz, da je temu res tako, predstavljamo nekaj risb ameriških arhitektov iz studia Obie G. Bowman.

SLIKA: Risbe arhitektov iz biroja Obie G. Bowman, Le Corbusier-ja, Santiago Calatrave in Michelangela Buonarrotija